"Zakaj Oaza? Ozrite se malo naokoli - smo sredi betonske džungle. Tu je naš košček zelenja in naš košček življenja," pravi Marjeta Morič. V kulinaričnih vodah se suka že 60 let in je nesporna legenda jeseniškega gostinstva.
Čeprav Marjeta Morič, ki bo kaj kmalu stopila v osmo desetletje, Bistro Oaza počasi že predaja naprej, v roke vnuku Maju, jo boste ob vstopu v priljubljeni kotiček verjetno opazili prvo - morda vam bo prinesla naročeno jed, mogoče bo ravno pomivala posodo ali pa kakšnega od gostov prijazno opomnila, da so novi časi tudi v gostilne prinesli nova pravila, povezana z maskami, razkuževanjem in obiski inšpektorjev.
Ko si od vseh opravkov vendarle odtegne nekaj minut za pogovor, Marjeta Morič pove marsikaj zanimivega. Začne na začetku: "Smo v objektu, ki ga je, sodeč po letnicah na lesenih tramovih, praded mojega moža zgradil leta 1860. Z možem sva se leta 1989 tu začela ukvarjati z gostinstvom."
Marjeta Morič z vnukom Majem, ki počasi že prevzema družinski gostinski posel.
A prvotno so bili za goste namenjeni sosednji prostori, nadaljuje Marjeta Morič: "V tem poslopju sta bila takrat še frizerija in šiviljstvo. Mi smo nato začeli z gostinstvom, in sicer smo sprva nudili več vrst pršuta in olive, kot tudi kozji sir." In menda tudi pijačo? "Seveda," prikima sogovornica.
Kmalu se je pokazalo, da Jeseničani potrebujejo kaj več kot pravkar omenjeno. "Pa tudi - Potočnikova Elvira, ki je imela tu frizerijo, je šla ven, prav tako je prostore zapustilo šiviljstvo. Tako smo leta 1992 uvedli toplo hrano in tudi pice, od takrat dalje pa kuhamo tudi malice. Vsak dan je nekaj na žlico - danes je denimo jota," se od preteklosti k sodobnemu času pomakne beseda izkušene sogovornice.
Delavsko malco na Jesenicah, poleg Bistroja Oaza, trenutno pripravijo še v: Piceriji Turist, Gostilnici in piceriji Chilli, Domu Pristava, Penzionu pr' Betel ter v Restavraciji Kazina.
Jeseniška Oaza že desetletja stoji sredi stolpnic, bolj znanih pod imenom Center 2.
Bolj kot pripoveduje, bolj jasno je, da njen naglas prihaja od drugod, ne z Jesenic. "Res je - sem iz Prekmurja, torej iz Murske Sobote. V Radencih sem opravila srednjo gostinsko šolo, nato še prvo stopnjo gastronomske smeri na ekonomski fakulteti in bila prva generacija, ki je zaključila višje šolanje v Opatiji. Potem se je tako razpletlo, da sem prišla nazaj v Slovenijo, na Jesenice," o tem, da jo je na Gorenjsko privabila ljubezen, pojasni Marjeta Morič.
Z domačim Prekmurjem pa jo še danes povezujejo mnoge jedi. Nekatere, denimo prekmurska gibanica, so postale pravi hit v Oazi, medtem ko se na druge jedi Gorenjci kar nekako ne moremo navaditi: "Kisle juhe, denimo niso vajeni. In tudi če bi skuhali mlečno juho, ta ne bi šla v promet."
Marjeta Morič vajeti Bistroja Oaza počasi že predaja naprej, v roke vnuku Maju, ki ga pohvali, rekoč, da je zelo marljiv: "Najprej je treba postaviti močne temelje, da potem lahko gradiš dalje. Gostinstvo je težek, garaški posel."
Tu si lahko ogledate, kako je bilo v Bistroju Oaza poleti, ko so jih pod okriljem Razvojne agencije Zgornje Gorenjske obiskali jeseniški učenci iz turističnih krožkov Turizmu pomaga lastna glava.
Detajli iz Oaze.
In katera je tista jed, ki po mnenju gostinke stare šole kar najlepše povzame jeseniško delavsko malco? Legendarna jeseniška gostinka malo pomisli, preden odgovori: "V preteklosti so delavci največkrat jedli fižolovo solato s črnim kruhom." In s klobaso? "Kje pa - to je na vrsto prišlo šele kasneje. Kje pa je takrat delavec v železarni takrat imel dovolj denarja za klobaso," še en spomin na življenje delavcev iz mesta rdečega prahu, ki je danes znano predvsem po hokeju in narcisah, naniza Marjeta Morič.
Preden se poslovimo, nam kuharica Anica - ki ima tako zapleten priimek, da ga raje ne pove - narekuje natančen recept za makaronflajš, ob čemer postreže še opombo: "Dlje kot kuhamo to mesno omako, boljša bo. Vsekakor kuhamo vsaj eno uro."
Info: mleto meso iz Mesnice in delikatese Šavs, čebula s Kmetije Kumerdaj, česen s Kmetije Udamovc.
Za 8 - 10 oseb:
1 kg mešanega mletega mesa
4 - 5 srednje velikih čebul
5 dl paradižnikove mezge
2 - 3 stroke česna
olje
sol, poper
Po želji še:
nariban parmezan
Priprava
Na nekaj žlicah olja olja prepražimo na drobno nasekljano čebulo. Pražimo na majhnem ognju, vmes večkrat pomešamo. Čebula mora biti dobro prepražena, rumenkasto obarvana in nikakor zažgana!
Ko je prepražena, dodamo strt česen, pomešamo in na hitro - minuto ali dve - prepražimo.
Takoj za tem dodamo še mleto meso in ga med mešanjem popražimo, da izpari tekočina.
Zatem zalijemo s paradižnikovo mezgo in dodamo še malo vode, da dobimo primerno gostoto. Solimo in popramo.
Ko zavre, zmanjšamo ogenj, da jed le rahlo brbota. Pokrijemo in kuhamo vsaj eno uro. Vmes večkrat premešamo. Poskusimo in, če je treba, dodatno začinimo.
Postrežemo s testeninami, ki jih skuhamo po navodilih, zapisanih na embalaži. V Oazi to jed pripravijo z makaroni ali špageti, vedno pa jo postrežejo tako, da kuhanje in odcejene testenine razporedijo na krožnik ter povrh dodajo omako. Razmerje med makaroni in omako prilagodimo, kot nam je všeč - meni je pač všeč tako, kot na fotografiji.
Jedci lahko na makaronflajš dodajo še plaz sveže naribanega parmezana. Ker ga danes ni v moji shrambi, ga ni niti na fotografiji.
Delavsko malco so pod okriljem občine sestavili v tamkajšnjem muzeju in na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske. V knjižici so zbrali več kot petdeset jedi, tesno povezanih z Jesenicami. Delavska malca pa ni izšla le v tiskani obliki, temveč se je razširila tudi na jedilnike šestih jeseniških gostiln.
November 2021
Recept je nastal pod okriljem Delavske malce in v sodelovanju s TIC Jesenice. V Delavsko malco so vključeni: Penzion pr' Betel, Gostilnica in picerija Chilli, Restavracija Kazina, Dom Pristava, Gostilna in picerija Turist ter Bistro Oaza.